Pointilizem

Pika poleg pike, barva poleg barve, senca s senco v roki, veliko dela ter potrpljenja in ustvari se pointilistična umetnina.

Natalija Ambrožič, pointilistično tihožitje, 2012, 142 x 118 cm

Slike na lesu/ ikone

Slika na lesu; Marija

V zahodnem krščanstvu je slika, kip ali relief v prvi vrsti umetniško delo, ki naj vernike spomni na določene verske resnice, dogodke ali osebe. V pravoslavnem krščanstvu imajo ikone dosti globlji pomen (kipov in reliefov pa pravoslavje ne pozna). Po verovanju pravoslavnih kristjanov ikona izžareva iz sebe svetost in s tem ustvarja duhovno povezavo med vernikom in osebo, ki jo ikona prikazuje. Pravoslavna Cerkev še posebej intenzivno časti ikono določenega svetnika ob določenih dneh, kot so godovni na dan svetnika, prazniki, ipd. Ikone imajo tudi častno mesto v procesijah in v bogoslužju. 

Najpogosteje so ikone/slike izdelane na lesenih deskah.Tako v Italiji, kot tudi pri nas se je najpogosteje za izvedbo omenjenih slik uporabil les topolovine ali les, ki ima podobne karakteristike. Prav tako omenjeno vrsto lesa za izdelavo slik na lesu priporoča že Chennino d’ Andrea Chennini, kar nakazuje na to, da je bila tudi v zgodovini izdelave slik na lesu zelo cenjena in pogosto uporabljena. Običajno je bil nosilec pred barvnim opleskom, tako na licu kot hrbtu slike, obdelan z plastjo osnove, za katero je bilo uporabljena raztopina živalskega lepila. Tabelne slike so bile v preteklosti pogosto obdelane tudi iz hrbtne strani, šlo je tako za poslikavo kot tudi za uniformiran nanos temnejše barve. Obdelava hrbtne strani je povečala stabilnost slike oz. zreducirala tenzije lesa pri absorbciji vlage, s tem pa zmanjšala krčenje in širjenje nosilca. Cennino Cennini v svojih zapisih celo priporoča, da les, pred nanašanjem kasnejših premazov, ki sledijo, položimo v kotel in ga prevremo v čisti vodi, saj pravi, da se z omenjenim postopkom izognemo kasneje nastalim razpokam lesa. 

Grundirana tabla s podrisbo in gravuro.

Po omenjeni obdelavi z lepilno raztopino, je bilo zaradi kasnejšega graviranja, na nosilčevo površino potrebno nanesti, od 12-15 nanosov, lepilno krednega grunda. Število nanosov grunda je naneslo od 2- 3 mm debeline, ki pa je že zadostovala za globoki relief, ki je bil kasneje izveden v grund. Po pravilno nanesenem grundu se je izvajal nanos podrisbe. Le ta je bila izvedena na različne načine, odvisno od vsakega posameznika posebej. 

Po nanosu podrisbe se je izvajalo graviranje s posebnimi za to namenjenimi pripomočki. Po graviranju je sledila pozlata. 

Različni postopki obdelave od podrisbe (levo spodaj),
gravure (desno spodaj)  in nanos  polimenta (zgoraj).

Uporaba zlata, razen na Nizozemskem, je bila v 15. st. pogosto uporabljena na tabelnih slikah. Nanašali so ga tako na ozadja, ki so bila predhodno obdelana, kot na avreole svetnikov, ponekod tudi na dele oblačil. Zlato so nanašali pred izvedbo slikanja, saj je bil že v takratnem času cenovno težko dostopen, kar pomeni, da so ga morali premišljeno uporabiti. To pa je pomenilo, da si je moral vsak slikar že v naprej določiti natančno kompozicijo slike, ki jo je želel izdelati. Pred izvajanjem zlatenja je bilo potrebno na pogrundirano površino, z gravuro in podrisbo, nanesti poliment. Za polaganje zlata pa je potrebno imeti tudi določeno orodje s katerim zlato lahko režemo in polagamo, poliramo, itd. Zlato je potrebno pred želenim nanosom pravilno razdeliti, saj kot je že omenjeno, tudi danes ni nič kaj cenovno ugodnejši, zato ga je potrebno predvideno polagati na želene površine. 

Po tako naneseni pozlati in pripravljeni risbi je sledil nanos barvne plasti oz. podslikava. Tehnika slikanja z jajčno tempero ima najdaljšo zgodovino uporabe in se nanaša na široko področje slikanja. Kot samostojno uporabljena tehnika je bila značilna predvsem za področje na jugu Evrope, do 15. stoletja. Ohranjala pa se je tudi v deželah, ki so še dolgo ohranjale tradicijo ikonskega slikarstva. Za zapise o jajčni temperi je najbolj zaslužen Cheninno Chennini, o omenjeni tehniki pa je pisal tudi že Vasari. Za dosežek končnega efekta sijaja, je bilo potrebno preko jajčne tempere nanesti tudi nekaj oljnih lazur, le te so bile izvedene z rahlo tonsko obarvanimi oljnimi barvami. Tako je slika na lesu, z končnim efektom olja, zablestela v vsej svoji veličini.

Posnemanje impresionistične manire

"kopija" slike Matije Jama.

V prehodu 19. na 20. stoletje se je na slovenskem pojavila četverica slikarjev (M. Jama, I. Grohar, R. Jakopič, M. Strenen), ki so danes znani pod imenom impresionistični slikarji.

Dela slikarjev impresionistov so ravno tako, kot v rodni deželi impresionizma tudi pri nas doživela odklon in zasmehovanje. Ljubljanska javnost po večini ni bila pripravljena na njihov impresionistični pristop, kar ni vodilo le do slabe prodaje njihovih del, ampak celo do osebnih žalitev. Pa vendar so danes njihovi dosežki naše največje bogastvo in hkrati zelo cenjeni.